It’s not just about yoga … its also about other activities. As Einstein once said: “Life is like riding a bicycle. To keep your balance you must keep moving.”
Glede gibanja in vadb zagovarjam mišljenje Bruce Lee-a, ki je poskušal različne borilne veščine in na koncu skozi svoje izkušnje in znanje uporabil to, kar se mu je zdelo najbolj uporabno in najbolj koristno. Vsak lahko v različnih stvareh najde nekaj zase, nekateri se najdejo v eni in spet drugi iščejo svojo pravo vejo dlje časa. Pri vsem skupaj pa prisegam na globino – na podrobno in pravilno prakso. Kot je rekel tudi B.K.S. Iyengar: ni Iyengar joge (ali kakšne druge zvrsti), to je vse joga – drevo z različnimi vejami a enakimi koreninami. Zato ni smiselno (in to tudi ni cilj joge) postavljati nekatere zvrsti pred druge – vse imajo svoje prednosti in v vseh se najdejo določeni ljudje.
Ne glede na vse pa mislim, da je pri vadbi pomembna pravilnost, natančnost, pozornost a hkrati tudi zabava. Če primerjam jogo s tekom, lahko rečem takole. Ko se nekdo odloči za tek rečemo le *bravo* saj je tek primeren za vsakogar. Dokler tek stoji na zdravih temeljih – počasni začetki, še posebno za ljudi s težavami, brez pretiravanja in obvezno poslušanje svojega telesa (so dnevi ko nam gre bolje in spet drugi, ko je telo pač naravno bolj upočasnjeno kdovezakaj). Potem pa se znajdemo kaj hitro v situaciji, ko vidimo, da ljudje tečejo “napačno”. Čeprav temu zopet sledi vprašanje – kaj pa je prav? Dokler oseba nima nobenih poškodb, nobenih težav z zdravjem … tudi malo napačnega teka ni tako zelo hudo. Je verjetno vseeno bolje malo napačnega gibanja, kot pa sploh ne-gibanje. Vendar! Težava nastopi, ko se z gibanjem začnejo ukvarjati ljudje s težavim. In priznajmo si – le redkokdo ima res uravnovešeno levo in desno stran telesa, enako razvite mišice na obeh straneh, je ves čas v ravnovesju (tako fizičnem kot psihičnem) in podobno. Če seštejemo 1 plus 1 vidimo, da je rezultat jasen. Napačen tek tako razvija napačne mišice – močne se vedno bolj krepijo, slabe vedno bolj šibijo. Zato je potrebno najti trenerja ali pa prijatelja, ki te pri teku popravi… S tem sicer v začetku tek postane manj zabaven, a po drugi strani tudi malce bolj “meditativen”, saj imamo ves čas mnogo opravkov s samimi sabo
Po drugi strani pa popravki in trud v pravo smer vodijo do pravih rezultatov – s tekom in dopolnilnimi vajami tako lahko razvijemo pravilne mišične skupine, ki nam pomagajo pri boljšem teku, posledično pa postane boljše in bolj kvalitetno tudi naše življenje (z zdravjem in dobrim počutjem vred). In če to projeciram nazaj na jogo – pomembna je pravilnost, pravilna izvedba. Kvaliteten učitelj, s srcem in znanjem na pravem mestu. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da nobeno gibanje ni mišljeno kot prisila, teror in slaba volja z nezadovoljstvom na čelu. Potrebna je zabava. Kolo smo se naučili voziti zato, ker nam je bilo zabavno. Četudi smo padli, se znova pobrali in pri tem (bolj ali manj) poslušali nasvete kako naj se lotimo tega (nezavednega) učenja …. pri vsem tem nismo pozabili na občutek svobode in na veter v laseh, ki je spremljal vsak naš kolesarski podvig.
Naj bo tako tudi pri jogi 
Cilj ni gibčnost, cilj ni moč, cilj ni popolna odtujitev od tega sveta, niti dvig energije v napeljavi, ki tega ne zdrži… cilj ni biti najboljši, niti igranje skrivalnic pred vsemi, še najbolj pred samim seboj. Cilj ni kar nekaj samo po sebi. Cilj je ravnotežje. Ravnovesje telesa, duha in srca.
Za konec pa še nekaj slik Iyengar joga inštituta iz New Yorka: kljub natančnosti in pripomočkom je vadba Iyengar joge lahko zelo zabavna in mikavna. Gibanje, ki pa je še mnogo več kot le to.
(vir: Facebook)
